Ob vselitvi v hišo sem prejela v dar kar nekaj sobnih rastlin. Vedno so mi bile všeč sobne rastline, vendar sem se spraševala, ali bom znala z njimi ravnati. Sliši se preprosto, da jih zalivaš in presajaš, vendar je treba vedeti, koliko vode potrebujejo; če jih zalivamo preveč, lahko korenine zgnijejo, če pa premalo, se lahko posušijo. Enako velja za zemljo in za gnojila.
Gnojilo mora biti ravno pravšnje, ne premočno, saj tudi v tem primeru lahko sobne rastline propadejo. Vsako rastlino posebej sem si ogledala. V lončku so imele priložene podatke o imenu rastline in njenih zahtevah za rast. To mi je bil zelo dobrodošel vir informacij, saj sem tako imela pomoč pri vzdrževanju rastlin. Na listkih je pisalo tudi, v kakšnem okolju rastlina dobro uspeva. Skoraj vse so zahtevale dnevno svetlobo in ne neposredne izpostavljenosti soncu. Ko sem se sprehodila po hiši, sem ugotovila, da ne bom mogla ustreči vsem rastlinam. Okenskih polic na sončni strani je bilo premalo za vse sobne. Razmišljala sem o stojalu, ki bi ga lahko postavila zraven okna. Kupila sem manjše stojalo in nekaj visokih okrasnih loncev, tako da so sobne rastline iz njega segale do višine okna. Ko sem vse lepo razporedila, mi je postal ambient zelo všeč. Ko sem zjutraj prišla v dnevno sobo, sem takoj začutila življenje; soba se je napolnila z naravo in postala prijetnejša. Sčasoma sem ugotovila, da je prostor napolnjen s svežino in pravo mero vlage.
Ko sem prihajala iz službe, sem se rada usedla na fotelj, od koder sem imela lep razgled proti oknu in proti mojim novim sobnim rastlinam. Pogled se mi je ustavil na zelenih listih, ki so me pomirjali in sproščali. Imela sem občutek, da sem zunaj, nekje v naravi. Bila sem zelo ponosna na moje zelenje, ki je bilo več kot le dekoracija v mojem novem domu.