Zlahka lahko trdimo, da je pegasti badelj pravzaprav hrana za naša jetra. Njegova glavna sestavina je silimarin, zmes flavonoidov, ki jih najdemo v ovojnici ploda. Poleg tega omenjena rastlina vsebuje še olja, ki imajo dolge nasičene maščobne kisline.
Za silimarin je značilno, da se precej slabo topi v vodi. Posledično iz plodov ne moremo kuhati čaja, temveč jih raje uživamo v zdrobljeni obliki v olju ali pa v alkoholu.
Sveži in posušeni listi
Za čaj pa lahko uporabimo sveže in posušene liste, ki jih vsebuje pegasti badelj. Precej bolj pa so uporabna njegova semena. Ta se poberejo iz dozorelih socvetij, in sicer pozno poleti in jeseni. Z rokavicami je potrebno prijeti glavico, saj je seveda precej bodeča. Semena pa se lahko najučinkoviteje izdolbejo kar s pomočjo vilice. Semena se spravijo ter po potrebi tudi zmeljejo.
Kako se pegasti badelj lahko koristno uporablja v kulinariki
Mlade cvetne glavice pegastega badlja se lahko pripravi na zelo podoben način kot artičoke. Mladim listom je najprej potrebno odstraniti bodice, nato se jih blanšira in pripravi kot špinačo.
Kje pa pegasti badelj pravzaprav raste?
Prvotna domovina pegastega badlja sta Azija ter Evropa. Sicer pa samoniklo tovrstna rastlina raste na prisojnih kamnitih tleh ponekod v Dalmaciji. Vzgajajo pa tudi kultivirane sorte, in sicer z namenom večjega pridelka.
Rastlina je eno ali pa dvoletnica. Nekatera semena vzklijejo že v jesenskem času, nekatera počakajo so spomladi. Velja za trdoživo rastlino z velikimi nazobčanimi listi, ki so obrobljeni z bodicami.
Nezaželeni učinki, ki jih lahko prinaša pegasti badelj
Na splošno velja, da je pegasti badelj povsem varna rastlina oziroma zdravilo. Kljub temu pa se na primer za uporabo ne priporoča bolnikom z žolčnimi kamni. Tudi ko se sočasno jemlje zdravila za jetra in preparate pegastega badlja, se je o tem potrebno nujno pogovoriti s svojim osebnim zdravnikom.