Pred kratkim sem zopet prišla v stik s prijateljem, ki je že zelo mlad spoznal, kaj je sladkorna bolezen in se moral s tem soočiti. Mislim, da je imel komaj sedemindvajset let. Jaz sem imela takrat komaj triindvajset let in prav nisem si mogla predstavljati, kako mi je bilo. Vem, da mi je razlagal, kaj je sladkorna bolezen in kaj vse se mu dogaja, ampak se niti najmanj nisem mogla postaviti v to vlogo, da bi ga razumela. Sicer pa še danes v resnici ne vem, kako to je to videti.
Danes je mnogo bolje glede tega. Vidi se, da se je navadil in da zelo dobro živi s tem, ter se znajde. Takrat, ko je to zvedel, da bo sladkorna bolezen del njegovega življenja, se mu je videlo, da je bil zelo nesrečen in da se ni popolnoma sprijaznil s tem. Danes se mu pa vidi, da je našel način, kako kljub temu uspešno živi svoje življenje in je srečen. Prav vesela sem bila zanj.
Dobila sva se predvsem zato, ker bova verjetno sodelovala v glasbi, kar sva se že nekajkrat menila in je šele sedaj prišel pravi trenutek. Vseeno se sicer lahko zgodi, da ne bo nič, ampak to je tako ali tako dejstvo pri vsaki stvari. Sem pa vsaj končno dobila nekaj opreme, ki je trenutno ne potrebuje, ker ni nastopov. Drugače vrti glasbo v klubih. Tako, da lahko do nadaljnjega uporabljam opremo in se še kaj naučim. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako se je potem, kljub temu da je sladkorna bolezen narekovala njegov življenjski ritem, vrnil v te vode. Moram ga naslednjič vprašati, ker me res zanima. Se mi zdi vseeno, kar težka kombinacija.
Je pa lepo videti vsakega, ki je kljub izzivom, kakor ga lahko prinese sladkorna bolezen, nadaljuje svoje življenje v smeri, ki ga veseli.
