Ko danes pomislimo na uhane, jih pogosto razumemo kot modni dodatek ali izraz osebnega sloga. Vendar arheološke in zgodovinske raziskave kažejo, da so bili uhani, podobno kot verižice, del človeškega okraševanja že zelo zgodaj.
Njihova vloga ni bila le lepotna, temveč je nosila globok simbolni, družbeni in celo duhovni pomen. Najstarejši dokazi, kdaj so se začeli nositi uhani, segajo v prazgodovino. Arheologi so odkrili človeške ostanke z jasno vidnimi predrtimi ušesnimi mečicami, starimi več tisoč let. To kaže, da je človek že zelo zgodaj spoznal prebadanje ušes kot obliko okraševanja telesa. Prvi uhani so bili izdelani iz naravnih materialov; najpogosteje so bili uporabljeni kost, les in kamen. Tako kot verižice so tudi uhani pogosto predstavljali več kot le okras: bili so znak pripadnosti skupnosti, starosti in družbenega položaja. V starih civilizacijah pa so dobili še izrazitejši pomen. Nosili so jih tako moški kot ženske, predvsem pripadniki višjih slojev. Izdelani so bili iz zlata in dragih kamnov ter so simbolizirali bogastvo, moč in božansko zaščito. Ponekod so spremljali tudi pogrebne obrede, saj so verjeli, da bodo pokojnika spremljali v posmrtno življenje. Kot v Mezopotamiji in starem Egiptu so tudi v antični Grčiji in Rimu uhani postali predvsem ženski okras, ki je poudarjal lepoto in družbeni status. Oblike so postajale vse bolj dovršene, razvijale so se tehnike kovanja in okraševanja. Vendar pa niso izginili niti iz moške mode. V določenih obdobjih so jih nosili vojščaki in mornarji kot talisman ali znak poguma. V srednjem veku pa je nošenje uhanov pri nas nekoliko upadlo, predvsem zaradi vpliva cerkve, ki je včasih zavračala telesno okraševanje.
Kljub temu pa so uhani ostali prisotni v številnih drugih kulturah. Danes ponovno predstavljajo univerzalen okras, ki presega spolne in kulturne meje. Njihova zgodovina jasno kaže, da so, enako kot verižice, že tisočletja del človekove potrebe po izražanju identitete, pripadnosti in lepote.